| |
 |
| |
 |
| |
Mavrica idej
Za skrivnostnimi vrati
Kanček upanja?
|
| |
Veter tiho lupi
Lubje z dreves
In žalost z obraza
|
|
| |
| |
 |
| |
| |
| |
| |
| |
POAART 2000 ZA MIR
Sevniški slikar in grafični oblikovalec ALOJZ KONEC je
kot tradicionalni udeleženec POAART-a na tokratnem srečanju
ustvaril serijo krajin, ki so že vrsto let njegov najljubši
motiv, v njihovem okviru pa rad eksperimentira tako na
področju likovne morfologije kot tudi kromatike. Njegova
dela so zasnovana bodisi kot barvno svetlobne impresije
bodisi kot kompozicijsko dinamične ekspresije, trajno
oscilirajoče med konkretnim in abstraktnim likovnim izrazom.
Slikovno površino gradi s pomočjo barvnih lis, ki jih
niza kot tone in ritmizira v obliki takov ter komponira
v večje, melodično učinkujoče večbarvne sklope. Radikalnejša
kot je abstrakcija, bolj prevzema ritem funkcijo kompozicije,
konkretnejša je forma, opaznejša je klasična kompozicija. |
| |
Mario Berdič, 2000 |
| |
| |
| |
ALOJZ KONEC: DOSJE ABSTRAKTNEGA
Akademski
slikar, oblikovalec, scenograf in modni kreator Alojz
Konec iz Sevnice ni tako redek gost na
mariborski likovni sceni, saj se je vrsto let udeleževal
Mednarodnega likovnega srečanja POAART za mir na Pohorju,
v organizaciji galerije MAK, kjer je tudi razstavljal,
lani pa se je samostojno predstavil na razstavi Slika® v Galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor na Židovskem
trgu.
Umetnik se skozi celotno ustvarjalno obdobje likovnoanalitično
in hkrati evolutivno posveča motiviki krajine in tihožtij,
ki mu v največji meri dopuščata likovno izraziti svoje
subtilno izkustvo narave. Sam pravi: "Zunanja
narava učinkuje name s prirodnostjo in socialnostjo,
ki se me dotikata, oplajata in vznemirjata v različnih
deležih". Posledica takšne spontanosti v nastajanju
je izrazita heterogenost Končevega opusa, saj je vsaka
upodobitev slogovno nekoliko drugačna, tako da ima
pravico do svojega registrskega zaščitnega znaka, kar
je razvidno iz naslova njegove lanske razstave v Galeriji
DLUM.
Alojz Konec ima tudi v tehniki olja na platnu izrazito
skicozen, malodane gestualen pristop oblikotvorju,
pri čemer so slike zasnovane kot razpoloženjske študije,
ki lahko ustvarjajo vtis bodisi barvnega realizma bodisi impresije, ki oscilira
med konkretnim in abstraktnim, ali pa barvne ekspresije, včasih stopnjevane
do akcijskih intervencij. Koncept tokratne razstave v razstavišču Univerzitetne
knjižnice Maribor poudarja abstraktnejši pol Končevega slikarstva, ki teži
k ekspresivnemu, vehementnemu izrazu, pri čemer, še bolj kot običajno, zaznamo
najprej barvo in šele nato čedalje manj prepoznavno obliko. Sicer pa avtor
sam označuje svoja dela kot aluzije realnosti ali "realuzije".
Alojz Konec gradi slikovno površino s pomočjo barvnih lis ali madežev, ki variirajo
v dolžini in obliki, posredujoč likovni celoti značilen vtis migotanja, kot
posledice razkrajanja forme na račun barve, ki tako postaja edini oblikotvorni
faktor, prevzemajoč tudi vlogo svetlobe. Hkrati sta za ustrezno učinkovanje
likovne celote izjemnega pomena tudi med seboj dopolnjujoča se kompozicija
in ritem. Slednji se stopnjuje sorazmerno z radikaliziranjem stilizacije proti
abstrakciji. Vsebinska sorodnost terminov ritma in kompozicije z glasbo je
tukaj ključnega pomena, saj umetnik dejansko niza barvne lise in madeže kot
tone, jih ritmizira v obliki taktov in komponira v večje, melodično učinkujoče
večbarvne sklope.
Posebno "patino" dajejo Končevim krajinam in tihožitjem daljni odmevi
motivsko sorodnih Cezannovih, Matissovih in ne nazadnje Bonnardovih upodobitev.
Nostalgične reminiscence na davno skopnelo "žametno figuraliko",
kot jo imenuje avtor, se odražajo tudi v optimistični, skorajda mediteranski
prežarjenosti in v blagem koloritu, ki pleneristično sledi premenam letnih
časov. |
| |
Mario Berdič, marca
2006 |
| |
| |
| |
|
|
|