| |
 |
| |
 |
| |
Korak za korakom:
1.) Zamenjati rjuhe
2.) Reciklirati srce
|
| |
srce, ki gnije
jabolko, ki krvavi
sreča umolkne
|
|
| |
| |
 |
| |
| |
| |
| |
| |
Pričujoča olja so svež ozsek iz letošnjega tovrstnega
ustvarjanja kot smiselno nadaljevanje moje likovne
poti v letu 1989. Motiv krajine in tihožitja
predstavljata vračanje h klasični predmetnosti. Razpenjam
ju med
impresionističnim in chiaroscuro videnjem s predznakom
nekakšnega romantičnega realizma. Umazano, zastrto
barvno meglico postopoma ostrim v žaru sončne
luči, ki razkriva svojstvo različnih snovi. Tako
prevladujoča zelenila, rumenila, rdečine, modrine, rjavine
posameznih
slik niso plod osebnih nagibov, ampak resničnost
izbora, ki človeku omogočajo raziskave navdušenja
nad
objektivno
stvarnostjo. Takšna priroda sama po sebi odpira
likovno problematiko v vsej svoji širini, globini
in kompliciranosti.
Bližji mi je vzorec bistvenega kot stalnega likovnega
bivanja prirode. Odtod tudi občutljivost in razmišljanje
do predmeta nastopata kot razsežnost, kot bivanjska
motiva, ne pa pripovedna, žanrska, dvorasežnostna
odločitev. Tako se slikarska estetika ne pojavlja
kot dvorasežnostna
ploskovna sosledna trdnost, temveč kot odnos
slikarjeve osebe do nečesa, oziroma kot trorasežnostna
vrednost.
|
| |
Alojz Konec, razstavni katalog "Terme" Čatež,
1989 |
| |
| |
| |
SLIKE ZELENEGA
Okvirjanje slik je sestavno slikarjevo
opravilo. Vbesedene misli pa so moj okvir, razstave in
ne razlaga, ki bi kot ponjava, spretno stkana iz besed,
skrivnostno
varovala likovni pojav, ko bi jo odgrnil pa bi izpod nje čudežno in čarobno
zablestele umetnine.
Imam slog? Slikarski nazor me ne zapira v enosmiselni osebni
slog, marveč mi nudi odklone in manevre do skrajnosti,
da zeleni ciklus ne odzveni negibno.
Izbral sem izrazito predmetne slike, ki pa niso pripovedne-znotraj skopo izbrane
skupine predmetov ni pripovedne zveze, njihova poimenovanja zmorejo tvoriti le
konceptualne semantične pesmi. V slikah še vedno po svoje živi pojmovna likovna
umetnost...
Moje sožitje z živo in neživo naravo je vredno njenega občudovanja
brez samozadostnosti. Monokromije? Naš kulturni prostor sloni na harmoniji in
kontrapunktu, na skladnosti
in nasprotju, na sočasnosti in sosledju, to je na tonu in barvi.
Svetloba zaživi
šele ob temi, barva ob nebarvi, barva ob drugi barvi. Dolina Save (velik del
slik zelenega sem eksploatiral na locus Izlake) je nabita z zeleno,
najrazličnejša zelenila preplavljajo to deželo in ta dominanca kar kriči po likovni
elementarnosti že brez ekoloških prispodob. Zelena je tu element, nedeljivo prisoten
od daleč in blizu, nenehno se spreminjajoč, težko gnetljiv in zračen hkrati,
nabit in lahkoten, nem in pojoč, depresiven in sproščujoč, mnogoličen... |
| |
Alojz Konec, februar
1991 |
| |
| |
| |
"Prešel sem precej skokovito pot od tašizma belin
študijskih let, preko čistega konceptualizma, do sedanje
klasične figuralike po letu 1986, ki jo sedaj realiziram
v treh inačicah več ali manj pastoznega slikanja alla
prima-v impresionistični barvitosti, v chiaroscuro osvetlitvi
in v konkretnem slikanju neposredno. Privlači me snovnost
vode, stekla, zraka..., s pomočjo buketa barv kot zaznavne
vrednoste, kar kadenčno dokazuje ves čas spremljajoči
akvarel."
(iz slikarjevih zapiskov) |
| |
Rogaška Slatina, maja
1991 |
| |
| |
| |
"Življenje" slike ali "funkcionalna
evalvirana slika"
Ob pripravljanju pregledne razstave se človek odpirajo
mnoga vprašanja. Svojo celokupno slikarsko pot sem doslej
označil s koraki: grafika - portreti - linearni
konstruktivizem - tašizem - koncept - intimna plastika - barviti realizem - monokromni "chiaroscuro" -
diretno slikanje ("finger paint") - impresionistična abstrakcija. Prebrodil
in preveslal sem koncept, tonsko in barvito slikanje od "trompe l'oeil-
a" do "clin d'oeil- a" s čisto človeško oscilacijo akumuliranja,
erupcije, inhibicije. Ob takem oziranju se mi prisvita problem monoptiha - diptiha
- triptiha - poliptiha s strani kvantitete in problem aluzije - iluzije - realuzije
s strani kvalitete, če si drznem skovati ustrezne besede.
Samoporaja se mi razmišljanje
o trojini kot slikarskem problemu - brez mistike in dogmatskih in religioznih
pridihov. Dvojina oz. dvojstvo pojavov nakazuje
nasprotovanje, dualizem, in je zaprto, delujoče eno proti drugemu in eno z drugim
oz. medsebojno premo. Trojstvo, trojina pojavov, pa je odprto, omogoča nasprotovanje
in povezovanje, ni več medsebojno premo, ampak prostorsko konstruktivno. Trojstvo,
ki spominja na kyklos grških letnih časov, samo po sebi z minimalnimi sredstvi
odpira vrednostno pot prostorke spirale, ki se krožno suče okoli enega, tj. istega
izhodišča, problema. Svojo pot ocenjujem kot tovrstni grafični prikaz, intencijo.
Vseskozi
se odmikam na različna gledišča istega problema - srž umetnosti, njenega bistva.
Bežim proč, da bi dojel to bližino - antagonizem in tenzija samega obstoja,
kar je nekoliko drugače od tehnicističnega orbitalno vtirjenega vidika, ki narekuje
maniro in poudarjeno pomembnost elementa-subjektiviteto. Priznavam vpliv soljudi
na slikarstvo kot realno in pomembno možnost kot fakt. S tem zmanjšujem svoje
izključno zavestno slikarsko hotenje, namero, neko narcisoidno obarvano slikarsko
osebnost. Kot tretje ugotavljam velik vpliv realizirane slike na samo naslednjo
sliko - samonarek, ki se manifestira kot kompozicijsko sosledje časovno soslednih
slik.
Torej imajo slike svoje lastno življenje, so dimenzija realnega sveta, gledano
iz človeka. Težko bi govoril ali pomišljal le na eksistenco, incidenco svojih
slik, realnejša je njegova koekstitenca, koincidenca. Slike so tako pristotne
v soodnosu narava-človek-slika. Nastajajo ob mojem soočanju s celokupno in hkrati
konkretno naravno ob prisotnosti zadnje in prejšnjih slik. Nosim jih v sebi,
jih udejanjam, "reinkarniram", da bodo s svojim življenjskim žarom
sonarekovale naslednjo ali naslednje. Pravila njihovega "življenja" so
deloma zrcaljena pravila našega življenja, deloma zakonitosti, odkrite v naravi
in deloma njim lastni zakoni. Tako si lažje razlagam, pojasnjujem videno s slik,
ker se vzpostavlja kavzaliteta, t.j. evalvirana funkcionalna slika. |
| |
Alojz Konec, Dolenjski
muzej Novo mesto, november 1991 |
| |
| |
| |
IDENTITETA
Eni jo iščejo in najdejo, drugi samo naletijo
nanjo. Eni nas kaligrafsko posiljujejo z njo, drugi nam
jo spontano plasirajo. Iščeš svoj kdo in dvomiš v svoj
jaz.
Vsak dan se gledaš v zrcalo in tavaš po svoji obrnjeni podobi, ki je prave
nikoli ne umeš in zmoreš videti. Težiš k večnosti in rojevaš svoje "otroke".
Slike so tvoji otroci zaradi njih samih, zaradi nesmrtnosti jaza, zaradi jaza
v tebi, katerega glasniki hoteno ali nehoteno so. Razkrivajo starševo podobo,
četudi jo skrivaš ali se ji odpoveduješ. Pred njimi in njihovimi sodobniki
razkrivaš svojo pravo sliko, čeravno v prispodobah skozi usta drugih. Indirektni
govor, kakor se Van Eyck odslika v ogledalu na sliki pred seboj, da deluje
kot retrovizor; kakor se hrbtno upodobi Vermeer ali se samopodobi Leonardo
v La giocondo. Ustvarjaš vidno stran nevidne strani, na ploskvi izpopolnjuješ
polnost pravega prostora. Razgaljaš se, slačiš svojo podobo, vdihuješ svojo
dušo in ne moreš ubežati. Pravila celostnega resničnega življenja so vpeta
v stroko bolj, kakor bi si mogel želeti. Svetloba, barva in risba so plazma
življenja, iz katerega gneteš podobe, kakor narava vzbrsti iz zimske praznine.
Dojemaš porajanje iz praznega niča in meje neskončnosti, kar je umetnostni
šarm slikarske obrti pred ostalimi področji človekovega dela. Kyklos življenja,
kakor ga vidiš. Samota vsakega v množici. Dvom v slikarju, da se večkrat vrača
na taista gledišča in brez malikovanja lupi iste resnice. Izmenično in različno
zajemaš iz košare misli in čustev v slikarskem vsakdanu, kakor nagiba bivanski
delavnik. Različnost časa, situacije, odziva, vendar tvoja poteza. Tvoj zahah.
Še tako veliki principi so podrejeni trenutkom. Zastavil si si pribljižno pot
namesto cilja, si označil kot komet odrejeno sled, kjer se sme v vsakem trenutku
odločati, kamor ne sodiš samo ti, temveč tudi drugi in vrsta naključij. Cilj
si zamenjal z željo, smisel nadomešča principe, identiteto živiš v integriteti;
izobrazbo, slikarsko obrt in otroškost kuješ v eno in tvoje slike-otroci imajo
svoja lastna življenja. Ta vijugasta sled za teboj je tvoj jaz, čeprav vsota
različnega in težnje k likovni univerzalnosti. Problem vrednotenja ti je gledanje
od blizu in daleč, posamično in verižno, detajl in celota, izvedba in zamisel,
kar onemogoča zvezno sosledno porajanje sorodnih si del. Slike so samostojnejše,
njihova druščina pa se neovirano množi. Skupni imenovalec, da se navdihuješ
nad samodejnim obstojem zunanje in vnanje narave, katere delček, si odmerja
števec vidne všečnosti, sporočilne širine in zgradbene samozadostnosti. Odpiraš
svoj svet, obračaš svojo kožo na nove in nove načine, metode, z vedno pripravljenim
skritim talentom. |
| |
Alojz KONEC, marec 1992 |
| |
| |
| |
BARVE LETNIH ČASOV
V zadnjih štirih letih sem prišel do tega, da naj bi barve na mojih slikah močno
žarele, ne bile zastrte, ugasle, ampak eklatantne, očitne in bleščeče. To intenzivno
žarjenje jih pomakne na nivo abstrakcije, kjer je plato njihovega bivanja,
življenja barv. Zato turbolentni, cevasti prostorski pogled z vozlišči dogajanj
pomaknjenimi k robu slikovne ploskve, zato konceptualno prečiščen in očiščen
izbor dela življenja narave (življenja), zato kontroverznost realne nepomembnosti,
zavrženosti v slikarsko pomembnost fenomena-kot ekloga deželne stvarnosti,
kjer se nabira, koncentrira eksplozivna, pulzirajoča snov srži. Taktilno čutiti
z opno pomeni že biti v središču. Triangulacija. Že vrsto polnih let sem bojevnik
na težavni poti preizkušenj Kalvarije, da bi doumel občestvo barve, bivanja
in slike. Seštevam kaplje potu, ki se iztisnejo ob naprezanju, da bi donegoval
svoje čutilo za barve. Vedno znova stojim pred stopnico, ki jo sestavljata
naporna nedoumljenost navpičnice in trdnost vodoravne ploskve, ko stopiš navzgor
na varno oporo ploskega napredka prihodnosti. Indukcija do katere sem prišel
z dedukcijo. Navidezna enostavnost kompleksnosti, sestavljenosti-sestavljenost
enostavnosti, gangliji smislov in nesmislov. Toliko zapletenih žic, vezij pelje
do tega, da nekaj je ali ni; upam da je. Tudi ko te odnesejo v nič, nemo obstaja
za in pred teboj vse neobsteječe, da ga živi nihče s svojim dotikom pričara
v magično veličino nečesa. Premalo je le hoteti-nekaj mora biti, moraš biti
ustvarjalno gnetljiv in nate mora nekaj delovati, tudi naključja ozadij, čeprav
tega ne predvidevaš, da polni nič ustvarja trenutni nekaj. Enostavno se prepustiš
življenju neslikarja, ki ga živiš in življenje samo te navdahne, da svoje posebne
inspiracije skoraj (sploh) ne potrebuješ-med znanim in neznanim “osebkom” kar
vre in nova življenja oziroma njihove sledi so tu-slike. Nesmiselno se mi zdi
distancirati se od tisočletnih problemov stvarnosti in videnja le-te. Ne želim
se zapirati, ampak odpirati. Nekatera bitja, kot segmeti obstoja, se pustijo
vrtinčiti nanje delujočim silam. V samem slikarskem aktu, dejanju čutim težo
lastnih nog, največja napetost (mišic) je takrat v trebušnem delu, da sem z
lastno popkovino pripet na sprejemajoče okolje barvnih, svetlobnih in črtnih
struktur, ki jih prebavljam in rokopisno iz nematerianosti zopet (vnova) materializiram
na platnu, čigar belina ozadja vzajemno postaja aktivna bljižina gnetljivega
slikovnaga reliefa. Čutim se aktivnega pravoverneža slikarskega etosa, ki naj
bi se mu po žilah pretakala kisika polna barva, ki na različnih likovnih področjih
različno govori. Design me ideologizira, buri ideje in kreativno domišljijo,
layout lepoto domislic preskuša v tehnološki manualizaciji, publicistika pripovedno
izzove, sprovocira, skulptura prostorsko prevetri, pedagogika osebnostno preskuša
celoto, preveri, risba izostri pogled, barvna slika pa me poživi in spravi
s sabo.
Želel bi biti slikarsko polnokrven, vektorizirati (osmisliti) velik
del svoje
biti. So trenutki, ko se oziraš naokoli kakor zdaj-laično življenje slikarsko
strokovno pretvoriti v odmevno poezijo barvne govorice-taktus oči kot tipalo
duše, razuma in telesnosti (fisikusa). Rad imeti vse obsoječe, izstopati, da
bi te vzeli medse in zase. Ne prepoznam trepetavega cilja, ampak se neprestano
prostorsko-spiralasto sučem okoli njega. Pomagate mi presoditi kar čutim. Vedrina
in senzualnost vsakega življenja. |
| |
Alojz Konec, aprila
1994 |
| |
| |
| |
IZ SLIKARJEV E BELEŽKE
Slikarjevo beležko predstavlja
platno, pero pa nadomešča čopič, ki preliva vtise, doživetja,
misli in podobe slikopleskarja v mavrično govorico barv "namesto" črnila.
Izpoved-pripoved se prosto pretaka med gledalci in okvirjeno "paleto" v
obče razumljivem jeziku oči. Toda pravi videz se skriva za svojo notranjo obliko,
ki jo je potrebno šele privleči na plano, nekako razgaliti masko obraza površine,
pojasniti zgrajenost vidnega in utemeljiti učinke optične ter miselno-duhovne
narave umetnine, ako to v resnici sploh je. Z neko formalno likovno-teoretično
govorico besednega takšno početje ponavadi sodi v domeno družbene vede umetnostne
zgodovine in prakso umetnostne kritike, vendar tudi sami podobarji včasih izjemoma
poskušamo postoriti ali napraviti nekaj tosmiselnega z dobršno mero kritične
samopresoje. S tako ponazorjenega zornega kota lahko dodatno pripomoremo k
objektivnejšemu ugledanju sicer sprva površno videnega. Menim, da v mojem primeru
z lastnim pisanjem v ničemer ne zmotim lastnega slikarskega ustvarjajanja,
saj si tako kvečjemu lahko vzamem dodatni čas za drugačen premislek, s katerim
se zmorem tudi sam obogatiti in delno koregirati že prehojeno ali šele zastavljeno
slikarsko ustvarjeno pot, da ne bi neumorno in brezglavo samo stopical ali
dirjal po nji.
Motivni spored oziroma nabor načeloma jemljem iz svojega živetega
vsakdanjika in ga podajam več ali manj realistično. To so videni prizori iz
naše pokrajine,
obrazi, uporabni predmeti, različne postavitve tihožitij in drugo. Pri samem
izboru se ne omejujem, saj ga narekujejo različne pomenske lepote in zanimivosti,
ki jih vsakodnevno srečujem-včasih načrtno, včasih slučajno ob samohotnem srečanju.
Vso to ikonografijo se resda že stoletja obravnavali različno veliki in večji
slikarji, a se navklub temu še vedno najdejo drugi pristopi ter drugačnosti,
ki me neizmerno privlačijo. Ravno ta klasični železni ikonografski repertoar
še zdaleč ni izpet - prav v njem celo vidim slikarsko jabolko spora in ključ
zanj, čeprav lahko ponavadi gledalca zapelje in ga napelje na nehoteno primerjavo
s fotografijo, ki z ekspozicijo dejanske svetlobe, povsem natančno obarva vse
določene optične podrobnosti. Kljub različnim sodobnim težnjam po abstraktnem
v miselnem in vidnem polju, pa čutim in sočutim usodno navezanost vselejšnega
človeka na ta konkretni pojavni svet z vsemi otipljivimi telesi v človeku realnem
prostoru. Reševanje tega problema pa je rdeča nit slikarstva nasploh in je vredno
izpostavljenega izziva.
Na svojem življenskem popotovanju srečujem različne obraze,
različne stvari, različno krajino in različne svetlobne situacije, ki jih ni
možno v naprej načrtovati,
četudi si včasih zastaviš ciklus kot krajši ali daljši izlet. Potrebno je bogato
doživetje, da si zabeležiš določen posamezni primerek ali pripetljaj kot očesni
dogodek, dotik ali pa čustveno-miselno sled zveze. Vendar to niso samo vtisi,
ampak globoki premisleki o pojavnosti, smislih, vrednotah, usodi in življenju,
ki se neponovljivo skrivajo v moji slikarski realizaciji oziroma interpretaciji. "Spomini" so
zelo različni in bogatejši, če si dojemljiv zanje, sam pa sem nekako vseskozi
na preži za njimi, saj bi lahko rekel zase, da nekako gledam svet skozi svet
nenehno skozi slikarsko prizmo. Tako nabiram v svojo barvno malho najrazličnejše
objekte, do katerih nekaj še posebej čutim. Predznak ni vselej sanjaško romantičen
niti vulgarno krut, na vsak način pa vse bolj zajemam s svojim časom opečaten,
prežet in navdahnjen asortiman sedanjosti v razvejanih inačicah. Ne ograjujem
se niti od naročila po klasičnem vzoru-priznavam njegovo umestnost, saj ne ustoličujem
svoje osebnosti. Le za svojim rezultatom stojim, ker verjamem v likovno pravovernost,
da moja slika ni izpadla kot design ali okras.
V spočetju vsake slike je zelo
pomembno njeno konsturiranje, ki ji daje okostje, mišičevje, živčevje, miselno
pripoved in jo življensko navdihne s čustvi ter
taktilnim značajem prostorskotvorne snovi. Zametki so že v sami razpostavitvi
členov slike-v njeni kompoziciji, ki je pravo nosilno ogrodje in ne zgolj oder
ali opaž fasade. Sledi vihar barv v čimbolj, izvirni, rafinirani in harmonični
lestvici, ki se stalno menja v naporu k ravnovesju po metodah različnih sistemov.
V tej barvi tiči največja slikarska senzacija in največje zadoščenje, vendar
vezano na idividuum motiva, konstrukcije in realizacije. Barva je tista zgoščena
esenca, ki v sozvočju kompozicije izbranih upodobljencev nosi svojo gostoto podobe,
svojo zgodbo, spomin, dražljaj. Postavitev in barvni tretman odpirata sicer svoji
poglavji razmišljanja, ker sliki vzbujata utrip bitja, kar pa je skrivnost slikarske
umetniške kreacije oziroma stvarjenja, ustvaritve v osnovnem pomenu besede.
V
nakazanem ozadju svojih "neštancanih" in dobesedno unikatnih slik
se trudim izžarevati stopnjevalni smisel, duhovni in vizuelni naboj. Skromno
povedano si prizadevam po neskromni kvaliteti v klasičnem smislu slikarske tradicije-ortodoksnih
tradicionalnih del. Cilj so dobre in prepričljivo močne slike brez da bi komurkoli
zmanjševal veljavo. |
| |
Alojz Konec, september
1996 |
| |
| |
| |
Življenje tihožitij
Zelo rad in pogostoma slikam tihožitja.
Predstavljajo mi nek zamejen in svojstven svet spokojnega
doživljanja,
razmišljanja in ustvarjanja, ki mu je brez nepotrebnega
samoljubja in z vsem spoštovanjem morda še najbliže
veliki mojster Paul Cezanne. Po mojem konceptualnem
obdobju - svoji prvi ustvarjalni fazi sem se preporodno
najprej spopadel ravno s tihožitjem.
Kot samostojni
ikonografski motiv je tihožitje sicer po svojem rodovniku
vzklilo že v baroku, odraščalo v rokokoju, klasicizmu
in romantiki, dozorelo v realizmu
in se postaralo v modernih umetnostnih iskanjih dvajsetega stoletja. Doživljalo
je številne preobrazbe, modifikacije in prizvoke. Prislužilo si je tudi pridevnik
komercialnejšega motiva s svojimi uglajenimi postavitvami in dopadljivim videzom,
ki velikokrat prevara gledalčeve oči s ponaredkom fotografskim površin otipljive
mrtve prirode. Za tihožitje slikarji niso potrebovali naročil, zato je lažje
zafunk-cioniralo kot samostojna štafelajska slika in si pridobilo intimnejši
slikarski izraz. Tihožitje pa je bilo vendarle nekaj več, saj so skozi njega
vseskozi reševali tudi temeljne likovne probleme avtorskih pristopov, načrtovanja
kompozicije, risbe, osvetlitve in barvnosti.
Zame je tihožitje več kot samo
skupek prijetnih in živo predstavljenih predmetov.
Pomeni mi izbor, instalacijo, zgodbo, doživljaj, dotik,
pogled in likovno realizacijo.
Spoštljivo prezentira življenje, življenjska bistva in vrednote. Je kreativna
projekcija prizorov. V njegovem zakulisju se prepleta polnokrvno življenje
soljudi in akterja - slikarja še v okrilju pristnejše in neurbanizirane narave,
na odru pa nastopajo le tihožitni ansambli.
Pri izbiri upodobljencev vključujem
semantiko in poezijo njihovih poimenovanj ter mojo afiniteto do njihove pojavne
draži oziroma senzacije. Predmetne modele
razpostavim kot umetniški poseg ali instalacijo, da bi med njimi vzpostavil
sintakso stavčne in ne samo rebusne zgodbe. Njihovo pripoved kompozicijsko
uglasim s spogledi na klasične ideale premišljene prostorske in ploskovne ureditve
oziroma razporeditve. Postavim se v vlogo nekakšnega posrednika med subjektom-modelom
in subjektom-platnom in se prepustim ustvarjalni emocionalni vihri. Postajam
subjekt in objekt hkrati, kar velja tudi za oba soigralca - model in platneno
ploskev. V ustvarjalnem procesu več ali manj racionalno navigiram svojo čustvovalno
spontanost v smislu pod-rejanja tudi sami slikovni logiki. Optični dotik postaja
cezura sporočilemu dojetju slike. Taktus, vizija in pripoved se vseskozi medsebojno
dopolnjujoče prepletajo do svoje optično združene zaključene erupcije - podobe
tihožitja.
Recimo, da uporabljam nek svojstven likovni indirektni govor, ko
konfrontiram notorične starinske ter moderne atribute. Njihov medsebojni antagonizem
v parih
ali trojicah poganja likovno pripoved, izpoved in samo sliko, nakazuje svoj
modernizem prihodnosti ter nostalgično neoromantičnost preteklosti. Zadevam
ob konkretni fenomen naravne in kulturne dediščine, naslikana tihožitja pa
postajajo barvni relikviariji polpreteklosti in sedanjosti ter opozorilna pretnja
za jutri. Ker pa je slika tudi refleksija slikarjeve duhovne intime, jo ravno
tihožitja s svojimi relativno deloma neopredeljenimi označevalci označujejo
in izpovedujejo z veliko mero suverenosti, lojalnosti, dignitete in hkrati
polne kreativno-domišljijske ter ustvarjalne svobode.
Moment sedanjosti in tega trenutka je ujet v sporočilo in svežino asociativnega
realizma čistih barv in odločnih potez. Tihožitne ali interierske podobe energično
zasijejo z optimizmom in vedrino prijetnih vizualnih zaključkov brez nevarne
patetičnosti ali cinizma. Ostajajo v svoji angažirani duhovni kategoriji, le
razbremenjene globlje tragičnosti ter izrazite komičnosti. Postale naj bi vzpodbujajoč
sopotnik in družabnik gledalcu v smislu nadaljevanja ustaljeno klasičnih in
bazično tradicionalnih likovnih prizadevanj skozi veliko zgodovino umetnosti. |
| |
Alojz Konec, januarja
2000 |
| |
| |
| |
oblika je odlika
Samostojna likovna razstava oblika
je odlika je izrazito avtorska predstavitev oblikovanja
štirih velikih celostnih
grafičnih podob: Občina Sevnica, Gornjedolenjska vinska
cesta, Kmečka zadruga Sevnica in Armat Šentjanž. Prezentacija
teh vidnih identitet je sočasna promocija njih kot
nosilcev znaka in njihovih vizualnih komunikacij. Galerijska
predstavitev je oblikovalska premiera, saj je prva
tovrstna v ožjem posavskem in ena pionirskih tudi v
širšem slovenskem prostoru. Zaseda umeščenost avantgardne
nujnosti sodobnega sociološkega funkcioniranja likovnosti.
Manifestira izvirne pristope in celovite oblikovalske
sisteme izbranih raznorodnih subjektov. Predstavlja
likovni izziv avtorju-razstavljalcu, didaktično prezentacijo
kulturni in tržni javnosti ter pozitivno konkurenco
laičnim in strokovnim snovalcem iz publike. Na ogled
postavljen design soidentificira avtorja ob že znanem
slikarstvu, pedagogoki in publicistiki enoznačne likovne
umetnosti. |
| |
Alojz Konec, oktobra
2001 |
| |
| |
| |
O MOJI ZBIRKI
Pregledna zbirka mojih 38 avtorskih del
je moja prostovoljna in nekomercialna donacija, ki sem
jo leta 1995 dobronamerno
in širokogrudno podaril naši komuni v izključno muzejske
namene. Opus zajema slike, grafike, risbe in instalacije
začenši s predstavljenim letom 1967 do vključno letom
1995 z zastopanimi vsemi obdobji dotedanjega osebnega
slikarskega zorenja in razvoja.
Kot domačin čutim določeno
moralno obvezo do svoje občinske skupnosti. Sem zelo
aktiven na širšem likovnem
področju. Kritike, številne razstave in diploma iz
slikarstva so mi že izkazali neko priznanje same stroke
in pred mano so že ustvarjalno plodna leta. Iz vseh
teh razlogov ter nagibov sem želel Sevnici prispevati
nekaj, kar bi bilo dovolj dobro, da bi zmogli sami
v prihodnosti kulturno-turistično tržiti in dograjevati
v zares polno zaživetje našega gradu v vsej svoji mogočnosti.
Tako
naši kraji kot širša regija ne prekipevamo ravno od
izobilja visokokvalitetne pinakotečne avtorske dediščine.
Tudi naša slovensko in evropsko gledano nemetropolna
lega nam po svoje greni lastno duhovno kulturo in zavira
koncentričnost tujega zanimanja. Čeprav se tudi tukaj
marsikaj dogaja, primanjkuje likovne odlike povedano
neskromno in odkrito.
Dela, ki sem jih izbral za suvereno lastno predstavitev,
po vseh mojih znanjih, izkušnjah in občutkih zagotavljajo
te vrline, ki so lahko moj izkaz in družbena popotnica.
Zgodbo
zbirke začenjam pri osnovnošolskem, gimnazijskem in
študijskem obdobju ter ga razvojno sledim do datuma
donacije. Kaže sicer slogovna iskanja in razvojno pot
do profilirane slikarske osebnosti oziroma slogovne
identitete. Razstavljene so glavne prehojene faze od
učne, študijske, konceptualne, semiabstraktne do novorealistične.
Vsem sta skupna jasen avtorski rokopis in globoka zavezanost
likovni stroki. Posebej očitna je stalnica najglobjega
doživljanja, ki samo pač dopadljive likovne izdelke
povzdigne v umetnine s karizmo. V času nenehno naraščajoče
potrošniške hiperprodukcije tako v gospodarstvu kot
v (likovni) umetnosti bi ta karizmatični realizem osebno
označil kot nadaljevanja in iskanja razvoja klasične
slikarske tradicije, ki ji nekateri niso več videli
perspektive.
Razstavljena dela nosijo bogastva idejne,
motivne, sporočilne, postavitveno kompozicijske, risarske
in
metierske kvalitete, vendar je njihova srž prav v avtorski
tenkočutnosti barvnega izbora, barvnih soočanj ter
plesnega ritma potez. Barve kot elementarni problem
slikarskega etosa hkrati slogovno prepoznavno zaznamujejo
moje likovno početje in potrjujejo moj credo. |
| |
Alojz Konec, maja 2004 |
| |
| |
| |
slika®
Slikarska razstava vselej pomeni trenutek postanka,
pa bodi ad hoc ali načrtovan. Veleva avtorjev premislek
in analizo. Predstavlja ožarčeno razkritje ustvarjalnega
zaodrja. Ponuja naelektreno razmeglitev gledalčevega
doživetja kot podoživetja, paradoživetja ali ekskluzivnega
introdoživljanja.
Svoje slike imam za izrazite individualce
sicer zelo elastičnega sorodstva. Ta rdeča nit se dejansko
odmotava
že desetletja skozi moj slogovni razvoj. Tudi dandanes
imajo skupne poteze, vendar niso verižnega klonskega
značaja. So senzacije zlatega trikotnika objektivne
zunanje narave, mojega osebnosti in njihove lastne
pojavnosti.
Zunanja narava name učinkuje s svojo prirodnostjo
in socialnostjo, ki se me dotikata, oplajata in vznemirjata
v različnih deležih. Napeljeta me na miselne, čustvene
in intuicijske nagibe ter namige.
Interakcijsko vstopi
moj jaz v človečnem in slikarskem smislu subjekta proti
objektu ter obratno. Človek pač
ne more iz svoje kože, zato so moja platna posledično
napolnjena z vedrino in optimizmom idej, občutij in
barv samih. Optimizem prerašča v prepotrebni barvni
obliž duše naše obče stvarnosti. Nadomešča in sublimira
potencialni lastni egoizem ali njegov kult ter se nehedonistično
zoperstavlja sofisticirani mračnosti. Tako sem našel
energijo domnevno pozabljene žametne figuralike izpred
stoletja. Golo izražanje osebnih doživetij z barvo
ter pričaranje prostorsko-telesnih iluzij sem razbremenil
ali oplemenitil z obrestmi slikine lastne pojavnosti,
njenih eksistencialnih zahtev in funkcionalnih učinkovanj.
Nisem
niti sam za platnom niti sam pred mirujočim modelom,
da videz slik ne bi koga prevaral. Ustvarjanje slike
me tako asociira na komplicirano obvladovanje in prilagajanje
najrazličnejših nadzornih operacij v letalu, da bi
doživeli prijeten in blag let do načrtovane destinacije.
Odtod verjetne razlike od slike do slike. Do njihovega
stvarjenja očitno prihaja precej organsko. Najvažnejša
pa je njihova stvaritev kot senzacije in realizacije
hkrati, da bi njihov barvni ACGT genski zapis zafunkcioniral
z lastnim pulzom. Dobile bi svoj ®, če smem za njihov
literarni detergent uporabiti vijugasto obrazložitev
z mnogoličnostjo in mnogoznačnostjo priložnostnega
besedja. |
| |
Alojz Konec, januarja
2005 |
| |
| |
| |
|
|
|