CLIN D'OEIL

Ko si je Lojze Konec pridobil na oddelku za slikarstvo ALU v Ljubljani formalno izobrazbo in akademski naziv, je za njim ostalo izredno pomembno delo v obliki diplomske naloge z naslovom "Evalvirana funkcionalna umetnost". V kratkem prologu tega izjemnega likovno-teoretičnega dela je med drugim zapisal: "Leta 1977 sta me direktno inicirali, inducirali razstavi Edwarda Kienholza "Volksemfäangers" v Zürichu in Richarda Longa v Bernu, da sem "opustil čopič" in krenil v ekskurz, ki naj bi ga sedaj praktično prikazal pa teoretično izpeljal, utemeljil. Iz tega leta izvirajo tudi nekateri moji procesi, ciklusne slike, ki jih še vedno nadaljujem. Startal sem z odmikom od svojega pretežnega izražanja senzibilnosti, a petletna spoznanja so me privedla nazaj v bližino te smeri z razjasnjenimi ali pa povsem novimi postavkami".

S teoretičnimi ekskurzi v svet umetnosti, ki je bila in je še vedno zanj kot slikarja temeljna preokupacija, je poskušal odgovoriti na nekatera ključna vprašanja o njeni vlogi in pomenu v današnjem času in prostoru. Z lastno izvirno metodologijo, bazirajočo na eksperimentu, je postavil temeljna izhodišča za uresničevanje svoje likovne prakse, ki se dosledno podreja manifestu faznosti procesa likovnega ustvarjanja.

V ciklusu slik, predstavljenih na pričujoči razstavi, si je avtor kot motivno izhodišče izbral poleg krajine in tihožitja še portret. Kljub motivni različnosti pa je način reševanja likovne problematike pri vseh slikah dosledno enak. Ta doslednost se kaže v tem, da slikar pri realizaciji sleherne slike tega ciklusa izhaja iz beline platna v ritmično stopnjevanje barvnih odtenkov in ne obratno, ko je nedotaknjena belina slikarske podlage voljna sprejeti barvne nanose.

Tako maniro slikarske prakse bi lahko imenovali "clin d'oeil", kar bi poenostavljeno pomenilo gledati ali opazovati s priprtimi očmi. Ko s priprtjem vek zmanjšamo dotok svetlobe na očesno mrežnico, postane gledani predmet sicer zamegljen, a še vedno razpoznaven. Slikar na ta način obvaruje svoja likovna dela pred totalnim realizmom, ki je sam po sebi konkretna narava, saj Končeve slike v nobenem primeru niso in nočejo biti zgolj suhoparna fotoodslikava predmetnega. S takim ustvarjalnim pristopom je avtorju uspelo, da je sleherno njegovo likovno delo dobilo in ohranilo lastno "individualnost" in postalo sposobno komunicirati z gledalci. Slikar se v popolnosti zaveda, da slika kot produkt njegovih umetniških prizadevanj ne more biti zgolj odslikava po naravi izbranega motiva, saj jo dojema in vidi kot rezultat filozofsko likovne kategorije in kot direktno posledico svoje ustvarjalnosti.

Večina slikarjev ali bolje rečeno likovnih ustvarjalcev si zavestno ali podzavestno želi izgraditi in zadržati zase značilno in razpoznavno rokopisno noto - svoj karakteristični slog. V Končevem primeru pa je ravno nasprotno, saj ne gradi individualnega stila, temveč sistem, s katerim je sposoben sproducirati organsko, fizično in intelektualno povsem avtonomna likovna dela, s katerimi dokazuje, da je umetnost primarna in univerzalna oblika komuniciranja med ljudmi in da je vtkana v vsa področja eksistence, s katrimi se srečuje človeštvo.

Kot je stavku potreben glagol, tako je sliki potrebna organska forma. In ker je Končev ustvarjalni tok že po svoji naravi orientiran v univerzalnost in neskončnost, je v spirali našel idealno formo, ki mu daje možnost neomejenega gibanja v času in prostoru. Slikanje predstavlja zanj eksistenčno nujnost, postalo je način življenja, ritual, ki neločljivo povezuje artikulacijo rok, gestikulacijo intelekta in emocij.