Slikarstvo akademskega slikarja Alojza Konca se loteva treh tradicionalnih domen vsebinske motivnosti: portreta, tihožitja in krajine. In prav v tem zadnjem je pokazal doslej najbolj prepričljive in svojevrstne dosežke. Iz akademskih let, ko smo ga poznali kot mladostno zavzetega, zagnanega v rušenje konvencionalnih študijskih metod, študenta, ki je želel hoditi svoja pota, se je v poakademskem času stopnjema vračal "nazaj k naravi", se pravi za cilj si je postavil poustvariti "podobe vidnega", tistega, kar se je izrisalo na njegovem "zunanjem ekranu" pa je potem bolj ali manj radikalno modificiral po svojih notranjih občutkih in potrebah. In to v vseh tematskih vsebinah figuralike, potreta, tihožitnih predmetov in krajinskih panoram.

Prav to prilagajanje vizualnih vtisov, to spreminjanje vizualne resničnosti v skladu s svojim doživetjem je tisti umetniški akt, ki običajno registriranje vidnega dvigne na višjo raven osebne izpovedi. Navidez docela domišljijsko svoboden pa je v resnici trdno zamejen z značajem svoje ustvarjalne podstati, s tistimi značilnostmi svojega doumljanja/ dočustvovanja, ki ga izpostavljajo kot samosvojo ustvarjalno osebnost, drugačno od vseh drugih.

In prav analiza teh prirojenih Končevih ustvarjalnih premis nas opozori na nenavadno dvojnost, ki slikarja namerja v iskanje dveh, med seboj kontrastnih ustvarjalnih ciljev: po eni strani je to dihotomija med tonom in kromo, po drugi pa med obliko in teksturo. Ta kontrastnost med končnimi cilji in s tem tudi med potmi, ki peljejo do njih, je očitna posebnost Končevega dosedanjega slikarskega opusa. Lepo je razločljiva tudi na tej razstavi, ki mu razpada na tonsko koncipiran del občutenja in interpretiranja gledane stvarnosti, pa na drugega, kjer mu je kromatični toplo hladni kontrast poglavitni izrazni pripomoček. In po drugi plati, na pretežen del predstavljenega opusa, kjer je strukturnost - tako dosti označujemo fakturno teksturnost - pomembnejša od same oblikovne sugestivnosti.

S takšno komplementarno dvojnostjo svoje likovne govorice se Konec zadnje čase loteva najrajši krajinske motivike, ki prevladuje tudi na razstavi. Izvedbeno si pomaga z večjimi in manjšimi poteznimi nanosi, ki pa so po večini močno pastozni, dostikrat kar reliefno izstopajoči. Želja po polnem doživetju barve, ki se pri njem ne omejuje zgolj na njeno žarilnost, marveč na občutenje "barvne mase", ki jo moreš ne samo božati z očmi, ampak tudi otipati, kar pod prsti, izpričuje Končevo primarno potrebo poustvarjanju slikanih predmetnosti v njihovi "materialni otipljivosti"; to je pri njem odločilen element tiste "mimezis" naravnega motiva, ki ga izziva v tekmovanje, v odzivanju vidni stvarnosti ne le tonsko/ barvno, marveč tudi strukturno/ substancialno. Pravzaprav so redke slike, kjer je slikarja zadovoljila že barvno prepričljiva mavrica, redke torej takšne, kjer se ne bi izživljel v pastoznih nanosih.

V celem gledano je Končeva barvna paleta ubrana na tople odtenke, ki so - pa naj bodo čisti kromatični ali tonirani - po pravilu harmonično komponirani le redko kontrastno, še posebej tam, kjer je bogata tekstura pastozno reliefna, si dovoljuje, kar skrajno reducirano barvno kontrastnost proti ležečih si regij in priteguje oči gledalca predvsem z reliefno bogato barvno snovnostjo. S tisto v oljni tehniki tako prikupno "debelo pasto", ki s svojimi "mastnimi" oljnimi odbleski ne vzbuja v gledalcu samo vizualnih, marveč tudi različne sinestetske užitke. Dostikrat je - posebno v njegovih malih formatih - docela nepomembno, ali lahko natanko razbiraš na njih krajinske nadrobnosti drevja, vode, travnikov in neba, saj se že na začetku ujameš v fakturni ples njegovega z barvo bogato obloženega čopiča.

Tako opazovan se nam takšen Končev realizem izkaže kot posebne vrste "zastrt pogled" na obdajajočo nas stvarnost; kot nekakšen skozi prepustnost vznemirjenih pastozno barvnih potez premikajoči, presevajoči videz naravne podobe sveta. To ni jarko odkrivanje doživetja krajinskega videza tihožitnih predmetnosti, ampak prej slutnja nečesa realnega, ta se skozi filter barvnih namazov kaže kot nova resničnost, že ustvarjalno modificirana stvarnost, ki je plod slikarjeve domišljije in njemu lastnega rokopisa.

Povrhu tega pa tudi dejstvo, da Konec povečini ne poudarja oblik predmetov - pa naj bo krajina ali tihožitje - marveč jih pušča v nekakšnem drugem planu, omogoča, da tudi t.i. "lepe motive" spreminja v likovno problemske prav z navedeno fakturno zastrtostjo. Marsikateri motivi, ki ga bolj slutimo kot vidimo v tem njegovem repertoarju, bi bil v "jasni svetlobi" morda moteč, preveč poznan in zato nezanimiv. Z zastrtosjo pa slikar drasti pričakovanje gledalca, da se mu bo razkrilo tisto "pod kožo", kar lahko na začetku le ugiba, komajda po koščkih lušči iz Končevih podob.

Že omenjena barvno/tonska dvojnost je kajpak narekovala tudi odgovarjajočo delitev razstavljenih del. Toliko bolj, ker - kot vemo - tonsko razživete podobe učinkujejo s svojo dramatičnostjo, kromatsko bogate pa ostajajo v svetu liričnega. Oboje je v nenavadni simbiozi del temeljnega Končevega odzivanja svetu. Zato tudi ni čudno, da se je podobno kontrastno po eni plati zaupal malim, malone miniaturnim formatom, po drugi plati pa segel po razsežnih platnih in celo po dekorativnih gobelinih. V tem se kaže njegovo nagnjenje do različnih zvrsti likovnega izražanja, variiranja v najrazličnejših možnostih, od čisto umetniških do likovno aplikativnih.

Razstava predstavlja dosedaj redko priliko videti pregleden, likovno selektiven izbor Končevega opusa iz zadnjih časov. Slikarja nam predstavi kot zagnanega ustvarjalca, ki si išče mesto v srenji zavzeto delujočih kolegov - že in še ne dokončno uveljavljenih slikarjev mlajše generacije.