Po petletnem zatišju se je slikar Alojz Konec odločil, da se ponovno predstavi občinstvu, vendar pa pregledna razstava zajema tudi starejša dela, ki sežejo v čas na akademiji pa vse do danes. Sprva se usmerja v konceptualizem, kjer se odreka likovni uresničitvi in z določenimi "sistemi" (dokumentiranimi) poda idejo in osnutke, ki morajo aktivirati tudi prejemnika kot aktivnega sodelavca. Pri tem uporabi netradicionalne umetniške postopke in materiale, npr. palice, barvani kamen, odvržene vžigalice itd. V teh konceptih kaže na odvisnost obstoječega idejnega programa od minevanja časa in prostora. "Umetniško" se torej reducira na koncipiranje dogajanja, ki je več ali manj vsakdanje,vendar se razlikuje po premišljenem sistemu, ki zadobi demonstracijski karakter, ko spremeni podzavestno sprejemanje v zavestno. Globalno gledano je vsak koncept pogojen zgodovinsko, že z obstojem praskupnosti, kajti stopnja razvoja ni danost, ampak produkt človekovega mišljenja in delovanja ter nenehnega nadaljevanja, dograjevanja, razčlenjevanja, dodajanja staremu še novo spoznanje. Iz takšnih izhodišč izhajajo tudi dela, ki jih slikar uvrsti med dolgoročne koncepte kot npr. koncept "odvrženih vžigalic", ki jih (ko mu ustekleničene ne služijo več kot izrazno sredstvo) predela v papir, ki je osnova milnemu akvarelu, kjer predmetnost vzdržuje z uporabo neslikarskega materiala. Nenehno išče, eksperimentira, preoblikuje v različne forme. Njegove vizije v določenem materialu se izlijejo v različne variante, v smislu novih členov, ki jih pojmujemo kot nove objekte.

V novejših akvarelih in oljih z motiviko pejsažev, aktov in tihožitij ter portretov prevladujejo figuralne težnje, kjer mu uporaba različnih tehnik in materialov, včasih tudi neslikarskih, dajejo možnosti za svojstven način interpretiranja. V akvarelih topla barvitost pastelnih barv skupaj s kompozicijo oživlja liričnost. V oljnih pejsažih pa se obogati z bolj živimi, čistimi barvami, kjer nanos barve poteka v tekočih in odločnih potezah. V tihožitjih modelira z razmerji volumnov ter igro svetlobe in sence, barvnim nanosom potez, ki so zdaj gladko nanešene, zdaj lisasto razdrobljene. Izbor klasičnih motivov, kjer ga zanimajo predvsem oblikovani problemi likovne govorice, pa prekine opus slik v modrem, kjer gre predvsem za raziskovanje barvnih odnosov. Tu pride do izraza prostorsko-iluzionistično učinkovanje barv, s katerimi doseže plastnost, ki daje vtis poglabljanja in doživetja prostora. Kljub temu opusu pa se v naslednjih delih ne odreče figuraliki, kajti sam pravi, da je njegov cilj v različnosti interpretiranja, ne pa v manieri. S tem lažje razumemo, da kot pendant modremu opusu nastane ciklus tabelnih slik z vžgano risbo, v katerih se navezuje na stara izročila in hkrati ljudsko motiviko. Te podobe svetnikov so tipizirane z občutkom fiziognomične splošne posebnosti, ki jo slikar sicer rahlo stilizira v tipično slovenstvo.

Vzporedno nastajajo grafike v različnih tehnikah, kjer je najštevilnejše zastopana diagrafika z vpraskaninami risbe različnih polaktov. Izjemen je med drugim tudi steklorez s tašističnim nanosom črt.

Od leta 1985 dalje se prične intenzivno ukvarjati tudi s kiparstvom. Sprva se usmeri v oblikovanje gnetljivega materiala in tako oblikuje vizijo telesnih površin, ki so enkrat gladke, drugič ekspresivno modelirane, spet tretjič rahlo stilizirane. Mala glinasta plastika, neposredno modelirana v glino, predstavlja z večina ženske in moške figurice, ki so zajete v določenem gibu. Poleg gline mu služijo za študij človeškega lika netradicionalni umetniški materiali, kot so sladkor, žvečilni gumi, alufolija, milo plastelin itd., ki mu omogočajo nove izrazne možnosti. Male figurice izdelane v milu, sladkorju, dosežejo svoj izraz v naturalizmu gladkih linij, v papirju doseže z zmečkanino površine, v žvečilnem gumiju pa dodelanost površine kljub miniaturnosti. Že 1976. leta nastane ena prvih skulptur iz žebljev, ki daje izgled čiste geometrijske strukture, nekoliko kasneje izdela dve minimalistični skulpturi iz vrbovine, ki sta abstrahirani v jasno, toda poenostavljeno formo, reducirano na bistvene determinante volumna.

V Končevih slikarskih in kiparskih delih se razkriva raznolikost formalnega izraza v figurativnem in abstraktnem smislu. Resnične predmetnosti noče spreminjati, temveč jo venomer vključuje v svojo likovno izraznost enkrat kot material, drugič kot subjekt. Vsa njegova izpoved ni iskanje poti do najustreznejše stereotipne oblike interpretacije, temveč je rezultanta notranje potrebe po raznolikosti izrazne formulacije, ki variira v formalni in izrazni različnosti v času in prostoru.