E galerija - umetniske slike akademskega slikarja Alojza Konca

o umetnosti

umetniško delo

slika kot darilo

namig pred nakupom dela

presenečenje

domov

kako počasi gre čas
ko želiš pozabiti
nepozabne stvari

ko veš, da si tam,
od koder nočeš oditi...
pogrešam te

Nostalgija za žametno figuraliko
Ob zaključku razstave Alojza Konca v galeriji DLUM

Akademski slikar Alojz Konec iz Sevnice se v novejšem ustvarjalnem obdobju posveča predvsem tradicionalnima motivoma krajine (oz. vedute) in tihožitja, ki mu v največji meri dopuščata likovno izraziti svoje subtilno izkustvo narave. Sam prav: "Zunanja narava učinkuje name s prirodnostjo in socialnostjo, ki se me dotikata, oplajata in vznemirjata v različnih deležih".

Posledica takšne spontanosti v nastajanju je izrazita heterogenost Končevega opusa,saj je vsaka upodobitev slogovno nekoliko drugačna, tako ima pravico do svojega ® (registrski zaščitni znak), kar je razvidno iz naslova razstave. Umetnik ima tudi v tehniki olja na platnu izrazito skicozen pristop, pri čemer je vsaka slika zasnovana kot razpoloženjska študija, ki lahko ustvarja vtis bodisi barvnega realizma bodisi impresije, ki oscilira med konkretnim in abstraktnim, ali pa barvne ekspresije, včasih stopnjevane do akcijskih intervencij. Posebno "patino" dajejo Končevim krajinam in tihožitjem daljni odmevi motivsko sorodnih Cezannovih, Matissovih in ne nazadnje Bonnardovih upodobitev. Nostalgične reminiscence na davno skopnelo "žametno figuraliko", kot jo imenuje avtor, se odražajo tudi optimistični, skorajda mediteranski prežarjenosti in v blagem koloritu, ki pleneristično sledi premenam letnih časov. Akademski slikar, oblikovalec, scenograf in modni kreator Alojz Konec ni tako redek gost na mariborski likovni sceni, saj se je vrsto let udeleževal Mednarodnega likovnega srečanja POAART za mir na Pohorju, v organizaciji galerije MAK, kjer je tudi razstavljal, tokratna razstava v Galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor (DLUM) pa je njegova (do sedaj) največja samostojna predstavitev na Štajerskem.

Mario Berdič, "Večer", 1. februar 2005, str. 13

ALOJZ KONEC

Ko si je Alojz Konec na slikarskem oddelku Akademije za likovno umetnost Univerze v Ljubljani z uspešno zaključeno diplomo pridobil formalno izobrazbo in akademski naziv, je imel za sabo izredno pomembno delo v obliki diplomske naloge z naslovom Evalvirana funkcionalna umetnost, kjer je v kratkem prologu tega izjemnega likovno - teoretičnega dela med drugim zapisal: "Leta 1977 sta me direktno inicirali razstavi Edwarda Kienholza Volksemfangers v Zürichu in Richarda Longa v Bernu, da sem "opustil čopič" in krenil v ekskurz, ki naj bi sedaj praktično prikazal in teoretično izpeljal, utemeljil. Iz tega leta izvirajo tudi nekateri moji procesi, ciklusne slike, ki jih še vedno nadaljujem. Startal sem z odmikom od svojega pretežnega izražanja senzibilnosti, a petletna spoznanja so me privedla nazaj v bljižino te smeri z razjasnenimi ali pa povsem novimi postavkami."

S teoretičnimi ekskurzi v svet likovne umetnosti, ki je bila in je zanj kot slikarja še vedno temeljna preokupacija, je Alojz Konec poskušal odgovoriti na nekatera ključna vprašanja o njeni vlogi in pomenu v današnjem času in prostoru. Z lastno izvirno metodologijo, ki je temeljila na eksperimentu, je postavil trdna izhodišča za nadaljnje uresničevanje svoje likovne prakse. Specifične družbenopolitične razmere v drugi polovici sedemdesetih let in postopno osvobajanje kolektivne zavesti so zaznamovale slikarjevo mladostno obdobje, ko je v njem prekipevala neustavljiva in z ničemer obremenjena ustvarjala moč, ki ga je vodila skozi intelektualna iskanja in poglobljena duhovna razmišljanja. Za mladega ustavarjalca, ki mu je takratni družbeni sistem določal in omejeval mentalni likovni prostor, je svet konceptualne umetnosti pomenil svobodo in sprostitev v ideološke spone uklenjenega duha. Avtorjevo skrajno resno pojmovanje slikarskega poklica je mladega ustvarjalca vseskozi ohranjalo v trdnem ravnotežju, ko je vneto iskal neštete odgovore v labirintu konceptualnega načina likovnega izražanja. Dosledna in natančna izpeljava izvirnih zamisli ga je kmalu pripeljala med vodilne slovenske konceptualne umetnike.

Ko je slikar v dobi ustvarjalnega zorenja potešil raziskovalne strasti in pomiril notranje viharje, so se njegova likovna prizadevanja usmerila v upodabljanje del v klasičnem smislu slikarskega izročila po načelu pravovernega vrednotenja že preizkušenih slikarskih del. Kljub temu pa si je avtor tudi v teh, na videz ozkih okvirih, ki si jih je sam postavil, znal poiskati svojo izvirno inačico pojmovanja likovne umetnosti, saj lastna likovna dela gleda in vidi kot žive organizme, ki imajo poleg fizične pojavnosti tudi lastno duhovno podobo. Kompozicija slikarskega dela predstavlja nosilno dinamično ogrodje, skelet in mišičevje, ki mu z barvo, kot zgoščeno esenco vdihne življenje. Postopek slikarske, umetniške kreacije je tako analogen stvarjenju v bibljiskem pomenu besede. Slike tako zaživijo svoje lastno življenje in so kot domenzija realnega sveta povsem običajne in preprost odsev dogajanja iz slikarjeve neposredne okolice. To pa so že videni prizori iz pokrajine, panoramski pogledi, slučajni ali hoteni izrezi iz narave, cvetlični vrtovi in sadovnjaki, uporabni predmeti, naključni sprehajalci, prijatelji in znanci ali pa po avtorjevi presoji v kompozicijo tihožitja postavljeni predmeti. Alojz Konec se ob vsem tem jasno zaveda, da so podobne ikonografske rešitve skozi dolga stoletja upodabljali znani in manj znani slikarji, vendar so njegove rešitve podobnih motivov povsem njegove in zato drugačne in izvirne.Pri uresničevanju svojih likovnih zamisli posveča avtor posebno pozornost izvirnim rešitvam v kompozicijskem in barvnem smislu in se za nobeno ceno ne prepušča brezdušnemu rutinskemu serijskemu slikanju, zato je sleherna njegova slika dobesedno unikatno delo, ki gledalcu posreduje stopnjevalni miselni, duhovni in vizualni naboj.
Končev slikarski svet je svet neštetih barvnih odtenkov, ki se na njegovih slikah razvrščajo v skladno, prečiščeno in samosvojo lestvico. Kot izrazit in prepričan kolorist namenja pri uresničevanju lastnih likovnih zamisli barvi odločilno vlogo in jo pojmuje kot največjo slikarsko senzacijo in univerzalno vrednoto osebnega likovnega izraza. Njegova najnovejša likovna dela razkrivajo avtorjev poudarjeni študijski pristop in nagonsko predanost realističnemu načinu upodabljanja in se v formalnem pogledu močno razlikujejo od tistih del, ki so nastala v vihravem obdobju akademskega izobraževanja in neposredno po njem, pa čeprav nosijo očiten pečat barvnega realizma, so po vsebini še vedno konceptualna.
Tipična osamitev, ki je značilna za slikarje podeželjskih mest, ni načela in omajala Končevih slikarskih načel. Ostal je zvest svojemu načinu vrednotenja likovne umetnosti in, čeprav v rodni Sevnici odmaknjen od pomembnih likovnih središč, ni nikoli podlegel provincialni samozadostnosti in samovšečnosti. Z mnogo truda mu je uspelo obdržati neprekinjen stik s sodobnimi likovnimi dogajanji, ki jih je znal po svoje aktualizirati v svoji rojstni Sevnici, s katero je eksistenčno povezan. Tu je dokončal osnovno šolo in nadaljeval srednješolsko izobrazbo na brežiški gimnaziji. Svojo likovno nadarjenost je dopolnil s študijem na akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, ko je z odmevno diplomsko nalogo formalno zaključil študij pri profesorju Štefanu Planincu in pri profesorju dr. Milanu Butini. Po končanem šolanju se je zaposlil kot modni kreator v tovarni otroške konfekcije Jutranjka v Sevnici. Kasneje se je posvetil pedagoškemu delu kot profesor likovne in umetnostne vzgoje na brežiški gimnaziji in osnovni šoli Sava Kladnika v Sevnici. Svojemu rodnemu mestu ostaja vseskozi neomajno zvest in nedavno tega je to zvestobo podkrepil in dokazal z obsežno donacijo lastnih likovnih del, ki predstavljajo stalno avtorjevo zbirko na sevniškem gradu. Pričujoča zbirka ni omejena zgolj na avtorjeva sočasna likovna prizadevanja, temveč predstavlja po slikarjevem skrbno pretehtanem izboru logično zaporedje njegovega likovnega razvoja od otroških začetkov preko akademske vihravosti do zrelega ustvarjalno prepričljivega zaporedja izpred dveh let. S takim načinom predstavitve svoje likovne ustvarjalnosti na sevniškem gradu je avtor smiselno dopolnil mikavno notranjost starodavne grajske arhitekture in se, če parafraziramo Župančiča "veš slikar, svoj dolg", dodobra oddolžil svojemu mestu. Zbirka kot zaključena celota predstavlja do sedaj uspešno prehojeno avtorjevo slikarsko pot in obračun s sedanjim delom, obenem pa mu pomeni spodbudo in obvezo za nadaljne ustvarjalno delo.

Alojz Konec je vsestranski likovni ustvarjalec, ki se ob slikarstvu ukvarja tudi z oblikovanjem, knjižno opremo, scenografijo, strokovno publicistiko in didaktiko. Kot izjemen likovni pedagog se je čutil poklicanega, da s svojim širokim teoretično - praktičnim znanjem obogati pri nas več kot skromno izbiro tovrstne literature s strokovnim prispevkom Likovna zgodovina danes, ki jo je izdala Gimnazija Brežice ob didaktični razstavi svojih dijakov v Galeriji Posavskega muzeja. Za knjigo, ki je bila ob svojem izidu ponujena kot naš prvi strokovno pripravljen srednješolski učbenik za dopolnitev pouka likovne izobrazbe, pa žal na pristojnem ministerstvu še do danes niso pokazali potrebnega razumevanja. Avtor je lastne pedagoške izkušnje na področju likovne vzgoje in umetnostne zgodovine v omenjenem podal v strnjenem in razumljivem besedilu, ki zajema vsa potrebna obdobja svetovne likovne ustvarjalnosti od paleolotika do današnjih dni.

JOŽEF MATIJEVIČ; RAST - L. VIII, št. 3 - 4 (49-50), junij 1997